Mladinska sekcija

Lahko rečemo, da že kar tradicionalni planinski tabori, so letos potekali 10. in 11. junija za otroke iz vrtca ter od 16. do 18. junija za šolske otroke. Tabora se lahko udeležijo tisti otroci, ki so pridno obiskovali planinski krožek in teh je bilo letos kar veliko, saj je bil Dom pri izviru Završnice oba termina polno zaseden. Vreme nam je bilo naklonjeno tako, da smo lahko izvedli veliko aktivnosti – plezanje, žičnica, vzpon na Vrtačo, kres ter seveda razne igre, ki smo si jih sproti izmišljevali. Poslušali smo tudi predavanja, si ogledali slike preteklih taborov in izletov, pred spanjem pa smo si privoščili tudi “pižama party”. Skratka, imeli smo se zelo lepo, hvala tudi oskrbnicama, ki sta nas razvajali, da nam ni bilo dolgčas po domu. Se vidimo ponovno drugo leto!

Na zadnjo soboto v marcu smo se odpravili na Galetovec. Zbrali smo se pred šolo in se s kombijem in osebnim avtomobilom odpeljali do Bohinjske Bele – izhodišča za naš današnji izlet. Najprej smo se sprehodili skozi vas do znanega plezališča in slapu Iglica. Tam smo se po lestvah povzpeli do večje jase z manjšim naseljem. Od tam smo do vrha sledi markacijam in oznakam za Galetovec. Videli smo tudi tri srne, ki so nas samo na hitro pozdravile in tekle dalje. Pot nas je vodila skozi gozd in mimo več manjših planin. Zadnji del poti nam je izlet popestril tudi sneg. Seveda smo ga morali izkoristiti za kepanje in druge zimske norčije.  Na vrhu Galetovca se nam je odprl prelep razgled na okoliške kraje (tudi domače), da pa je bilo vse skupaj še lepše je posijalo tudi sonce, ki nas je spremljalo celo pot navzdol. Vračali smo se po drugi poti tako, da smo na koncu naredili kar velik krog. Na zadnjem delu poti smo nabrali nekaj rožic za naše mamice za materinski dan, nato pa smo se hitro vrnili do izhodišča in se odpeljali nazaj domov.

Prebudili smo se v zasneženo jutro, zato smo bili sprva malce skeptični, če bi sploh šli na izlet. Ampak, ker za nas vreme ni ovira, sneg pa je itak sam po sebi odličen motivator, smo se zbrali pred šolo, se razporedili po avtomobilih in že smo drveli proti vasi Gozd. Do izhodišča smo prispeli po dobri polurni vožnji. Komaj smo čakali, da se bomo zapodili v breg. Že takoj na začetku nam je malo drselo, zato nas je opravičeno skrbelo kaj se nam obeta v nadaljevanju, vendar višje smo šli, boljše so bile razmere za hojo. Da o raznih vragolijah niti ne govorimo, za te so bile razmere ena a s črtico – odlične! Po poti smo šteli klopce in si za izziv postavili, da si bomo zapomnili vsa njihova imena. Pot je hitro minila in že smo bili pri Koči na Kriški gori. Tam je bil čas za malico in sladke dobrote iz nahrbtnika, izpolnili smo tudi naloge v knjižici Mladi planinec. Ko smo vse postorili smo se odpravili naprej proti Tolstemu vrhu. Pot je bil dobro uhojena, zato smo kar hitro napredovali. Vmes smo se sicer že malo spraševali, če nam megla ne samo zakriva vrh, ampak tudi premika. Pa vendar smo ga dosegli. Za kaj več kot skupinsko fotografiranje na vrhu ni bilo časa, saj je veter pošteno bril. Škloc, škloc – skupna fotografija in že smo se skozi Ježo vračali proti vasi Gozd. Vmes je bilo nemalo zabavnih trenutkov – še sreča, da je bil sneg tako mehak. Z avti smo se vrnili pred šolo in že delali načrte za naslednji izlet, kateri bo tudi, upajmo da, pravi zimski.

Ker se bliža novo leto, to pomeni, da je bil čas za naš že kar tradicionalni nočni pohod. Še pri dnevni svetlobi smo se zbrali na parkirišču v Završnici, nato pa se odpravili proti Valvasorjevem domu. Do našega postanka pri »počivavu« smo zmogli še brez svetilk. Preverili smo tudi termometer, ki je kazal le nekaj stopinj nad ničlo. Z novimi zalogami moči smo kar kmalu dosegli naš cilj. V domu smo pomalicali, popili topel čaj, malo zapeli, nato pa… darila! Vsak planinec je prinesel darilce, ki smo jih nato označili ter kasneje izžrebali. Kakšno veselje! Sledilo je še skupinsko fotografiranje, potem pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Ker je bilo kar mrzlo, se nismo nič kaj preveč ustavljali. Na parkirišču smo se še dodatno razgibali, nato pa so po nas prišli starši.

Vsem planincem in planinkam želimo vesele praznike in srečno novo leto!

Tokrat smo se odpravili na hrib, ki ga večina vidi skozi okna sob, kuhinj, dnevnih sob… Tako je, odpravili smo se na Babji zob. Zbrali smo se pred šolo, se razporedili po avtomobilih in že smo se peljali proti Kupljeniku. Parkirali smo na parkirišču v vasi in peš nadaljevali po zelo razgibani poti, najprej proti planini Prihodi, tam je bil čas za sladki postanek, nato pa smo kaj hitro prišli do Babjega zoba. Končno sendviči in topel čaj. Med potjo smo vodniki izvedeli, da ima eden od udeležencev rojstni dan, zato smo mu pripravili presenečenje. Na vrhu smo mu zapeli »Vse najboljše« in razrezali »torto«. Rešili smo naše planinske dnevnike, se po žigosali, se naužili čudovitih razgledov, nastala pa je tudi čisto prava himna Babjega zoba. Pot smo nadaljevali preko planine Ricman nazaj na Kupljenik. Ko smo prišli pred šolo so nas že čakali starši, na hitro smo se poslovili in se dogovorili, da se vidimo na naslednjem, nočnem, izletu.

Himna Babjega zoba: Mama je zob zgubila

Bila je stara gospa, ki ni imela zoba.

Spraševala se je kje ga je izgubila

na koncu je ugotovila, da ga je

na pohodu ‘zgubila.

Odločila se je,

da bo na goro šla in ga poiskala.

Iskala ga je in iskala,

ko je našla goro, ki je šele nastala.

Zanimalo jo je kaj je to,

in na koncu, ker je bila gora v obliki zoba,

je ugotovila, da je to njen zob.

Vsa vesela je nato domov odšla.

Napisala: K.Č.O.

… to so bile besede enega izmed mladih planincev na izletu v Krnico. Tokratno sobotno jutro je bilo vse prej kot obetavno. Ko smo se zbrali na avtobusni postaji v Žirovnici, smo bili glede izvedbe izleta vsi precej skeptični, saj je močno pihalo in deževalo. Ampak naše dobre volje ne ustavi niti tako vreme, zato smo se s kančkom upanja in kljub takemu vremenu podali z avtomobili proti Kranjski Gori. Bolj smo se približevali izhodišču bolj je snežilo in obetala se nam je prava zimska pravljica. Že v avtomobilih je bilo čutiti prijetno vznemirjenje, saj smo vedeli, da bomo hodili po snegu in kaj je lahko še boljšega od tega?! Bolj smo se približevali cilju več je bilo snega in užitek hoje po snegu se je iz trenutka v trenutek stopnjeval. Ves čas pa smo se spraševali ali je bila tablica, da je Koča v Krnici odprta, zavajajoča ali pa imamo res to srečo, da je koča odprta. Ko smo prišli do koče se je iz dimnika kadilo in to je pomenilo, da je koča odprta! Juhu, hitro smo šli na toplo, spili čaj in pojedli malico. Nazaj smo se vračali mimo Kekčevega doma, žal ga ni bilo doma, zato smo šli samo mimo, seveda smo se ves čas spraševali kje je Bedanec (na veselje vseh ga nismo srečali). Pot nazaj je bila precej zanimiva, kajti vedno bližje smo bili dolini več je bilo blatnih ovir na poti, tudi te smo eni bolj drugi manj uspešno premagali in že smo bili pri prvem ovinku za na Vršič. Ločilo nas je samo še nekaj metrov do avtomobilov. Vsi smo si bili enotni, da je bil to eden boljših izletov! Komaj čakamo naslednjega.

V soboto, 8. 10. 2016, smo se zbrali pred osnovno šolo in se vsi z istim ciljem odpravili na izlet – kostanjev piknik. Planinci planinskega krožka smo se odzvali na povabilo DPM Žirovnica, da se jim pridružimo na kostanjevem pikniku v Završnici. Kljub temu da je rosilo, smo se podali na pot. Čez Reber smo se odpravili po Sončni poti. Ta nas je vodila do Križa oziroma na Vrh poti med Smokučem in Doslovčami. Tam je sledil daljši počitek, čas za malico in sladke dobrote iz nahrbtnikov. Med tem ko smo hodili niti nismo uspeli opaziti, da ne rosi več. V Završnico smo se spustili skozi Titovo vas in mimo Smokuškega mostu. Ko smo končno prišli do prireditvenega prostora, nas je kostanj že čakal in vsi smo se z največjim veseljem lotili lupljenja lupin, zraven pa so nam postregli še topel čaj, ki nas je pošteno ogrel. Na pikniku so se nam pridružili tudi planinci iz vrtca in planinci iz OŠ Koroška Bela.

Pa smo tudi mladi planinci sklenili letošnje šolsko leto s še zadnjim izletom.V soboto, 21. maja, smo se z vlakom odpeljali do podbrda. Pot nas je najprej vodila ob glavni cesti nato pa smo se po eni izmed mnogih grap povzpeli do gozdne ceste po kateri smo hodili kar nekaj časa. Kmalu smo zagledali naš vrh – Porezen, ki pa je bil še zelo oddaljen. Sledila je malica z najlepšim razgledom na bohinjske gore.Pot nas je nato peljala v gozd po neštetih vlakah in nato višje po lepo speljani poti. Gozda kar ni in ni bilo konec. Ko smo se že vdali v usodo, da bomo zamudili planiran vlak za nazaj smo le prišli iz gozda in zagledali vrh. Tudi zadnjega vzpona kar ni bilo konec. Pa vendarle, vrh smo osvojili in si privoščili daljšo pavzo. Sestopili smo mimo koče na Porezen v smeri Petrovega Vrda, nato pa smo se po gozdni cesti spustili še do Podbrda. V naselju smo odkrili najboljši sladoled kar smo jih kdaj jedli. Sledila je le še pot na železniško kjer smo pojedli še zadnje sladkarije. Vožnja z vlakom je bila zelo prijetna, kar se po tej progi še nismo peljali. Izlet smo zaključili ob večernih urah, utrujeni, opečeni od sonca a navsezadnje zadovoljni z našim današnjim podvigom. V juniju nas čaka še tabor, ki se ga že vsi zelo veselimo.

Tokrat smo se zbrali pred šolo že ob 7. uri. Z avtobusom smo se odpeljali na Jesenice in izstopili pri gimnaziji. Nato smo šli proti Ukovi, mimo kopališča, ter se zagnali v strm klanec. Za vzpon smo si izbrali pot Čez sedem grabnov. Kot smo kasneje ugotovili, ji to ime kar pristaja. Skupaj z vodniki smo prečkali potok Ukova najmanj sedemkrat. Mislim, da nihče od udeležencev ni ostal popolnoma suh saj nam je narasla voda nekoliko otežila prečkanje. Z nekaj iznajdljivosti in improviziranimi mostički nam je uspelo. Kmalu smo zapustili »graben« in se skozi gozd sprehodili mimo Skavarjevega rovta. Ustavili smo se tudi ob manjši lovski hiši. Kmalu smo dosegli Črni vrh in zagledali sedežnico. To je bil znak, da smo že blizu cilja. Sledil je le še sprehod po smučišču, ki pa je bil vse prej kot lahek saj je bilo še kar nekaj snega. Na vrhu smo si privoščili malico in čaj, rešili pa smo tudi planinske dnevnike. Vračali smo se po drugi poti, ki nas je prav tako vodila mimo številnih rovtov ter strug potokov. Na avtobusno postajo smo prispeli pravočasno in sledila je le še zabavna vožnja proti domu.